Ljudje in konji v stari Višnji Gori
Zgodovinski raziskovalci so ugotovili, da je človek udomačil divjega konja okrog 4000 let pred našim štetjem. Stoletja nazaj so ljudje uporabljali konje za lov, vojskovanje, igre, delo in rekreacijo. V srednjem veku so konje uporabljali predvsem za bojevanje in na viteških turnirjih ter za transport. Razvilo se je tudi prevozništvo (furmanstvo) blaga, potnikov in pošte med pristanišči ter kraji v notranjosti dežele.
Višnja Gora je bila v zgodovini pomembno prehodno področje, skozi mesto je vodila deželna cesta med Ljubljano, Novim mestom in Karlovcem. Promet, ki je potekal skozi mesto, je tudi v veliki meri vplival na njen obrtniški, trgovski in gostinski razvoj. V Višnji Gori je bila tudi pomembna poštna postaja, potem ko je za časa avstrijske cesarice Marija Terezije začela delovati poštna zveza med Gradcem, Ljubljano in Karlovcem ter so začeli voziti poštni vozovi, tako s poštnimi pošiljkami kot s potniki. Cesarica je leta 1798 izdala patent, po katerem so morali imeti poštni mojstri najmanj dva poštna voza in 6 konj z vso potrebno opremo. S poštnimi konji niso smeli opravljati poljskih del, postiljoni pa so bili tudi oproščeni vojaške službe.
Ta konjska poštna služba se je še posebej okrepila v času Ilirskih provinc, ko je v naše mesto prišel Pierre Gilly in prevzel službo poštnega mojstra. Poštna postaja je bila v stavbi nasproti cerkve sv. Ane, ki smo jo včasih imenovali Holmarjeva hiša. Shramba za poštne vozove in hlevi za konje pa so bili na Sokolski ulici, kjer stoji danes hiša z vrtom Janeza Kastelica. Omenim naj, da sta bila poštarja po starem in kasneje po modernem načinu poslovanja tudi Pierrova sin in vnuk Peter, ki je umrl leta 1938 in je pokopan v Ljubljani. Kot zanimivost naj navedem, da se je zadnji Peter Gilly med obema vojnama udeležil natečaja za ime gostišča v Ljubljani nasproti Name ter da je bil izbran njegov predlog, naj se gostišče imenuje Dajdam, ki ga je nosilo, dokler je bilo v teh prostorih gostišče. Za svoj predlog je bil tudi nagrajen s 1.000 dinarji v valuti takratne Kraljevine Jugoslavije.
Konje za delo in vožnje s kočijami in za jezdenje pa so tedaj imeli tudi baroni Taufferji in nazadnje Codelliji z »baronovega gradu«, in sicer so bili njihovi hlevi na »baronovi pristavi« ob višnjegorskih priključkih na avtocesto.
Tudi na drugem koncu Višnje Gore v gradu Podsmreka, kjer je Emil Rothschütz leta 1868 ustanovil Kranjski trgovski čebelnjak, so imeli konje, ki so jih uporabljali za prevoze čebeljih panjev in čebelarskih potrebščin iz Podsmreke do višnjegorske poštne postaje za odpremo do Ljubljane. Večje število pošiljk pa je podjetje vozilo s konjsko vprego tudi v Ljubljano na železniško postajo. Kasneje po letu 1894, ko je stekla dolenjska železnica, pa se je prevoz opravljal do železniške postaje v Višnji Gori.
Glede na dolge razdalje med Karlovcem in Ljubljano, še posebej glede na še danes zloglasni višnjegorski klanec, pa so bile za prevoznike in konje potrebna številna počivališča in gostišča, ki so bila posebej aktualna do izgradnje železnice Ljubljana – Novo mesto. prevozni promet pa se je, sicer v manjšem obsegu, odvijal še tudi v času pred I. svetovno vojno in nekaj let po njej, dokler ga ni zamenjal avtomobilski promet.
V Starem trgu, kjer je deželna cesta preko mostu prečkala potok Trsteniščico, je delovala gostilna pri Šalamonu, imenovana tudi pri Blažu (danes pri Jakliču), ki je imela tudi hleve s konji za priprego preko Višnje Gore, Peščenika in Stehana. Druga, tudi že davno opuščena gostilna, je bila v Starem trgu, kjer je danes Hribarjev hlev. Tu je bila pred letom 1450 zgrajena Marijina cerkev Naše ljube gospe, ki je bila po letu 1792, ko je cerkev in mežnarijo kupil boštanjski graščak grof Blagaj, opuščena in kasneje spremenjena v hlev za konje za priprego potujočim voznikom.
Voznik, ki se ni ustavil v navedenih dveh gostilnah, je imel možnost, da pred vstopom v višnjegorski klanec napoji konje na še vedno obstoječem Koroščevem koritu ob Jurčičevi cesti. Po vožnji skozi mesto je v tistih časih vodila cesta med Vavptovo gostilno in v zemljo vkopano vinsko kletjo pod Moreletovo hišo do Konjščka, kjer je bilo ob poti pred kapelo hrastovo korito namenjeno za napajanje konjev in tudi goveje živine iz sosednjih hlevov pri Mesarju in pri Kamenčanu, kjer bila prav tako gostilna in prostor za privez konjev. Od tega tudi izhaja ime Konjšček.
Tik pod strmim višnjegorskim klancem na Peščenik je bila gostilna, ki je dolga stoletja (za starejše Višnjane vse do danes) ohranila ime Pri Rinežu. Kot že ime samo pove, so tu pripregali konje, da so lahko »rinili« voz proti vrhu Peščenika. Tudi tu na vrhu Peščenika je bila gostilna Pri Jurju za voznike, ki so se pripeljali z Dolenjske ali iz Ljubljanske smeri preko Stehana, s privezom za konje.
Vsekakor pa so bili za vprežne konje ali za konje, ki so vozili pošto ali privatne kočije, in za jahalne konje preskrbljene tudi, kot bi danes rekli, »servisne delavnice«. Na vzhodni strani mesta je servisiral konje kovač Matija Perušek, oče in kasneje tudi nam znani sin Matija, še dolgo po II. svetovni vojni. Na Jurčičevi cesti ob začetku Sokolske ulice je bila Rojščekova kovačija, ki jo je leta 1896 kupil Mihael Omahen in jo predelal v stanovanja. Zadnja po II. svetovni vojni še delujoča kovačija pa je bila pri Grumu na Peščeniku ob križišču cest za Grosuplje, Malo Loko in Kriško vas. Na »mali cesti«, ki je vodila proti fari, je stala hiša, v kateri je bil sedlar Franc Mohorič, ki je opremljal konje s komati, sedli, vajeti in ostalimi usnjenimi predmeti. V središču mesta, kjer sedaj živijo Culjkarjevi, je imel vrvarno Ivan Fugec, ki je izdeloval vrvi za širše območje Dolenjske, tako za potrebe živine kot za potrebe prebivalstva.
Zgodilo se je, da je kakšen konj med vožnjo ali tudi sicer poginil. Tudi za takšne slučaje je bilo poskrbljeno, ker je na Peščeniku ob poti proti Kriški vasi (kjer je danes gostišče Jelenov Rog) živinski higienik Žnidarščič, takrat imenovan »šintar«, poskrbel za poginule živali. To higiensko službo so opravljali trije rodovi Žnidaršičev, tudi še po II. svetovni vojni.
V mestu, bolje rečeno pod mestom, ima danes konja le še Kotarjev Mirko, pri hiši, kjer je Koroščevo korito. Zato menim, da je prav, da opišem nekaj višenjskih gospodarjev, ki so imeli konje predvsem pred II. svetovno vojno: Mihael Omahen ml., ki je imel trgovino in gostilno pri kolodvoru, je imel dva para konj, tako za lastne gospodarske potrebe kot za sejemske in turistične namene. Po zgraditvi Doma na Polževem leta 1934 je namreč vozil tudi proti plačilu smučarje, ki so se pripeljali z vlakom iz Ljubljane, na Polževo, in sicer s sanmi. Pri Mesarju v mestu se je Jože Turk – Mesarjev Pepe, ukvarjal s kupčijo s konji, ki jih je kupoval v Slavoniji in z železniškim vozom vozil v Italijo. Njegov brat Mesarjev Fonz je imel konje predvsem za domačo uporabo, obiskoval pa je tudi konjske sejme, prvenstveno v Ljubljani pri Češnovarju. Tam je spoznal številne ižanske konje in konje iz Komende in Brezovice. Tako se je zgodilo, da je po vrnitvi iz Ljubljane, kjer si je po vojni ogledoval Kmečko ohcet, pripovedoval, da je za večino konj, ki so bili v ohcetnem sprevodu, vedel, od kje so in kdo so njihovi gospodarji.
Konje, ki so bili namenjeni tudi težjim prevozom ali vleki, so imeli naslednji gospodarji: oče Gorenc je imel par težkih konj ter je po vojni vozil Višnjanom premog iz vagonskih pošiljk, kupi premoga so vidni tudi na razglednicah v knjigah izdanih ob jubilejih mesta. Po vojni pa so si številni zlasti mladi gospodarji zaradi zaslužka nabavili konje in vozove s »trugami« za prevoz peska iz peskoloma v Trsteniku na železniško rampo. Pesek so nato ročno nalagali na železniške vagone. Za obnovo porušene domovine so transporti vozili predvsem proti Dolenjski in Beli krajini. Tako v Višnjanu kot v knjigi Irme Jančar Polž na verigi je nekaj fotografij, ki prikazujejo to dejavnost. Naj omenim le nekaj teh prevoznikov: Ivan Bašar, Lazarjev Jože, Kamenčanov Milan, Jurjev Polde, Kovačev z Dobrave, Skončnik iz Zgornje Drage, Kovačev Jože iz Podsmreke in še nekateri drugi.
Ko že omenjam težke konje, se spominjam, da so pozimi po deželni cesti tudi vlekli plug z vpreženimi več pari konj, kar je bilo nujno glede na višnjegorski in peščenjkarski klanec.
Za opravljanje lastne obrtne dejavnosti in prevozov na sejem pa so imeli konje tudi nekateri višnjegorski obrtniki, poleg že omenjenega Mihaela Omahna ml. tudi klobučar Andrej Bernik, pa sodavičarstvo Perko in seveda pradavni višenjski bogataš Puh, ki je leta 1878 v Višnjo Goro pripeljal Mihaela Omahna st. iz Malega Gabra. Ta je postal v Višnji Gori trgovec, gostilničar in posestnik tudi s konji, v dolini ob Višnjici. Kasneje se je gostilna imenovala pri Škrabarju, nazadnje pa pri Bašarju in pri Šerku.
Bodisi iz pripovedovanja ali pa po spominu bom napisal še nekaj zgodb o Višnjanih, ki so opravljali domače ali uslužnostne storitve z enim konjem. Tako je bil Tonikov Pepe po I. svetovni vojni poštni služitelj pri Mestni pošti ter je imel za prevoz pošte s kolodvora v mesto, kjer je bil sedež pošte, na voljo voz in to na dveh kolesih, ki ga je prevažal konj črne barve z belimi dlakami pod koleni na vseh nogah. Voznik je imel prepoved, da bi na sedež voza vzel še kakšno osebo, zato ga je poštar Peter Gilly tudi nadziral iz Holmarjevega ganka z daljnogledom, če se drži prepovedi. Anton Žagar iz hiše, kjer so nazadnje stanovali Malnarjevi v ovinku pod Nadrahom, je imel drobnega konjička, s katerim je Višnjanom vozil pesek iz Trstenika z vozom, na katerem je bila nameščena truga s pol kubičnega metra vsebine. Ko je parkiral voz pred hišo in spregel konja, ga je pognal po ozki gasi med Vrančičevo in Žagarjevo hišo, kjer za dva, da bi šla vzporedno, v gasi ni bilo prostora. Zato je tudi razumljivo, da je moral imeti »suho kljuse«.
Janezkov Jože je bil »pravi« Višnjan, vedno pripravljen za kakšno akcijo. Tako je redno sodeloval na višnjegorskih maškarah ob pustu in njegova kobilica Marica je večkrat tudi vlekla »ploh«. Večkrat je tudi peljal regrute na vozu na regrutsko komisijo. Tudi Perkotova Slavko in Angela sta s svojim konjičem redno vozila doma proizveden sifon gostilničarjem v Ivančno Gorico. Zajčkov Tone, sicer vojaški vojni invalid, pa je bil strašno ponosen, ker je dobil poziv, da pripelje konja na regrutski pregled in vpis v evidenco vojaškega obveznika.
Razen veselih dogodkov, ko so se na zapravljivčkih vozile poroke, rojstva, birmanci in duhovni ter posvetni gospodje, je tudi nekaj žalostnih zgodb, ki zadevajo vožnjo s konjsko vprego. Ena takšna je predvojna zgodba, ko sta nečakinja in njen mož pokončala Faturko (hiša, kjer Sokolska ulica zavije z Jurčičeve ceste proti severu) in jo najprej zakopala v kleti. Ker pa jih je strah in verjetno tudi vonj začel preganjati, sta jo izkopala, dala v vrečo in z vozom odpeljala v Trstenik ter zakopala v pesek. Očitno pa to ni bilo dovolj globoko, ker so truplo načele lisice in trsteniški psi, kar je postalo za Trsteničane zaradi stalne odsotnosti psov sumljivo. Ob ogledu so odkrili že močno načeto truplo, ki ga je nato prej omenjeni Žagar z vozom s trugo sicer namenjeno za prevoz peska odpeljal v mrtvašnico na starem pokopališču pri sv. Tilnu. Voz so spremljali oboroženi žandarji in trsteniški psi, v nasprotju s hvaljenjem žive Faturke, da bo kot mrlič vsa »v židi in zlatu« (mislila je na obleko narodne noše).
Spomnim se tudi smrtnih nesreč. Ena se je zgodila na cesti med Jakličem in Štangarjem, ko se je domač motorist zaletel v zadnji del voza ter se smrtno ponesrečil, druga nesreča se je zgodila na cesti pred Bašarjevo hišo, ko se je štiriletni Groznikov Florjan zapeljal od doma navzdol z otroškim vozičkom pod vprežni voz in se smrtno ponesrečil. Tretja smrtna nesreča pa se je zgodila pri Potokarju, ko je Bučnikov Martin ostro zavil z lahkim vozom iz sedaj imenovane Ceste na Polževo proti Baronovi pristavi in padel z voza, odletel v voz, naložen z golmi, in se poškodoval do smrti.
Franc Godeša